Zmernost ali požrešnost?

KKC 383. Kaj je zmernost?

Zmernost brzda nagnjenje do naslad (ugodja), usposablja voljo za gospostvo nad nagoni in daje, da se pri uporabljanju ustvarjenih dobrin držimo prave mere.

 

 

Cerkveni očetje pogosto pišejo, da je človek izgubil raj zaradi nezmernosti, ker je želel jesti prepovedan sad. Simbolična razlaga za to so duhovne posledice, ki zadevajo praktično življenje. Ostanek raja je srce, polno lepih in plemenitih misli. Vendar tudi žlahten idealist postane smešen v trenutku, ko opazimo njegovo požrešnost.

 

Izkušnja uči, da imajo tisti, ki jim ni treba varčevati, radi bogato obloženo mizo. Ne kopičijo denarja in ne množijo dobrin. Z druge strani pa tudi niso pripravljeni obdarovati ubogih s tem, kar jim ostane. Neki pridigar je v šali rekel: »V nevarnosti je, kdor ne zbira v denarnico, temveč spravlja vse v želodec.«

 

Včasih so asketi ostajali brez hrane po nekaj dni. Uživali niso ne olja, ne mesa, zelenjavo so jedli surovo, nekuhano. O sv. Frančišku Asiškem beremo, kako se je odločil, da ne bo jedel 40 dni. Proti koncu naj bi vzel kos kruha, da bi si ne domišljal, kako mu je uspelo to, kar je storil Jezus.

 

Disciplina se pokaže tudi tako, da zunaj rednih obrokov ničesar ne pijemo ali jemo. Pri mizi se držimo navodil lepega vedenja. Svarijo nas, da naj o sami hrani ne bi posvečali preveč besed, v redovnih skupnostih se zato med obedom kaj bere. Da bi okrepili dober namen se svetuje, naj se pri vsakem obedu odpovemo kakšnemu užitku. Četudi je simbolično, nas mora spominjati: »Najsi torej jeste ali pijete ali kaj delate, vse delajte v Božjo slavo.« (1 Kor 10, 31).

 

Kaj je požrešnost?

Požrešnost enačimo z užitki pri mizi. Vendar greh ni užitek, ampak čezmeren užitek. Požrešnost je kot »nebrzdana želja po hrani«, pravi Akvinski. Požrešni smo, ko vzamemo čez mero, več, kot potrebuje naše telo. Grešimo lahko tudi: v pomanjkanju, se ne hranimo dovolj – sodobne bolezni; ne znamo pohvaliti ali pogoltnemo obrok v nekaj minutah.

 

Materialna požrešnost: takrat, ko presežemo mero petih pečenk, ko bi nam potešile tek že tri. Vendar, tega greha ne omejujemo le na količinske presežke. Požrešni smo lahko tudi na kakovost, ko si želimo le izbranih jedi; glede na čas, ko prehitimo uro upravičenega zadovoljevanja brbončic; glede na način, kako jemo in se na primer ne menimo ne za spodobnost ne za vljudnost. Grešimo, če ne upoštevamo sočloveka, če si postrežemo prvi, če se lotimo jedi, ne da bi počakali na gostitelja, če izberemo najboljši kos, če pohlepno požiramo …

 

Duhovna požrešnost: požrešni smo lahko v vsem, celo v Božjih tolažbah. Janez od Križa pravi, da so to tisti, ki v duhovnih vajah bolj iščejo svoj užitek, kakor pa čisto Božjo milost in razsodnost. To težnjo npr. najdemo pri novih spreobrnjencih: duhovne slasti iščejo, zaradi njih samih, raje imajo tolažbo kot Tolažnika, raje imajo občutek ugodja pri molitvi, kakor pa molitev samo.

 

V čem je to glavni greh: dobesedno nas obteži, otopi nam razum in s tem oslabi zmožnost, da bi dojeli duhovne resnice. Odvzame nam svobodo, kajti človek je suženj tega, čemur podleže. Hranjenje se lahko nadaljuje z nečistovanjem, postopek se začne pri mizi in konča v postelji. »Požrešnost je mati nečistosti«, je dejal E. Pontski. Posledice so tudi nekatera zunanja ravnanja: težnja po govoričenju, vzkipljivost, zmanjšana vljudnost.

 

Odpravimo jo: premislimo o svojih motivacijah, najdimo v jedi Božji dar, znamo se odreči, tehtajmo besede, potrpimo, zamislimo si Kristusa za mizo.

&Sveto pismo mi govori

2 Mz 16, 16–30 | Sir 23,6

AVprašanja za razmislek

o             Preglej svoj najbolj običajni potek dneva; kako je vanj umeščen čas za prehranjevanje, kdo te obkroža, kaj je zate pomembno pri obroku.

 

o             Kdaj ti uspe življenje, izbire, delo, prehrano ohranjati v pravi meri? Skušaj ugotoviti, kdaj omenjene stvari preidejo zdravo mero in kako se izražajo.

 

o             Nasvet za vsakodnevno uporabo. Skušaj upoštevati kakšnega tudi v tem tednu. Spisek lahko dopolniš sam.

–                                     Vzemi jed, ki jo imaš manj rad ali je sploh nimaš rad.

–                                     Odreci se, da bi si dodatno naložil na krožnik.

–                                     Odreci se živilu, ki ga imaš zelo rad.

–                                     Naj si najprej postrežejo drugi.

–                                     Dopustim, da mi jed postreže nekdo drug.

 

Pripravila: s. Metka Kastelic

1Viri: P. Ide in L. Adrian: 7 glavnih grehov, T. Špidlik, Osnove duhovnega življenja