Med koncem in novim začetkom

Konec cerkvenega leta in vstop v leto vere me je pričakal v nekoliko stresni situaciji. Kakor je advent čas pričakovanja med koncem in novim začetkom, sem tudi sama v nekoliko podobnem obdobju, ko sem po zaključeni diplomi pristala na zavodu za zaposlovanje. Znajti se na trgu delovne sile zame pomeni svojevrsten prehod v resnično odraslost, ki pa je zaradi gospodarske krize nekoliko otežen. Do sedaj sem še »vlekla« študentski status in delala preko študentske napotnice, zdaj pa je tega konec. Ni več ugodnosti, ki sem jih imela in nekoliko negotovo je, kako se bom lahko preživljala. 

Biti kar naenkrat med koncem in začetkom, namesto med začetkom in koncem, me je kar nekoliko obrnilo na glavo. Boga sem srečala nekje na začetku faksa in do takrat se nisem kaj dosti spraševala, kdo sem in kaj bi v življenju rada počela. Ko sem bila enkrat že vpisana, mi je bilo jasno, da Bog hoče, naj začeto končam, kaj bo potem, pa je bila zame vseskozi velika neznanka. Po diplomi se je za mano prikradla teža vseh naporov, ki so bili vloženi v študij. Na dan so priplavala vsa nezaupanja vase, kako se bom v življenju znašla in ali sem sploh na pravi poti.

Svetovalka na zavodu mi je rekla, da sem»zahtevna do življenja«, ko sem prišla rešit goro testov za poklicno usmerjanje. Njen komentar mi je še nekaj časa odzvanjal v ušesih. Ne mislim, da sem prezahtevna do življenja, sem pa gotovo prezahtevna in neusmiljena do sebe, sicer nebi bila tako obtežena in utrujena. Ves trud, da bi spoznala, kaj je Božja volja za moje življenje v tem trenutku, zagotovo ni bil pravilno usmerjen. Moje srce grozno žeja po obuditvi otroške vere, ki v srcu znova naseli mir. Sveto pismo je polno zagotovil. »Saj vaš Oče ve, česa potrebujete, preden ga prosite.«(Mt 6,8) »Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo! Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.«(Mt 7,7-8) Spoznanje poklicanosti, služba in vse drugo kar potrebujem je na poti.

Spomnim se nasveta znanca, ki mi je rekel, “če ne gre več naprej, ne zamenjaj samo vlaka, ampak tudi vse tirnice.” Čas, ko sem v megli in “nekje vmes” sem se odločila posvetiti iskanju novih poti in okrepitvi duhovnega imunskega sistema. O vstopu v leto vere pa mi ne bo škodilo storiti nekaj korakov v čisti veri. V resnici sem pred nekaj meseci, ko sem imela še ogromno dela z diplomo, službo in vsem drugim, molila da bi prišel čas, ko se bom mogla spočiti. In je prišel. Kako čudovito uravnava Bog moje življenje, čeprav se jaz ne počutim vedno čudovito.

Skupaj s papežem in vesoljno cerkvijo se v iskanju miru najprej ozriram nazaj, v zgodovino svoje osebne vere. Gospod je v mojem življenju že večkrat kaj odvzel, da sem se potem lažje oprla nanj. Obdobje čakanja je bilo včasih neprijetno, ko sem bil sredi njega, če pa gledam nazaj, so bila to obdobja, ko me je Gospod obvaroval mnogih zablod in me pripravljal za nekaj boljšega. Danes sem naprimer hvaležna za trpljenje ob izgubi nekaterih prijateljstev, saj sicer nikoli nebi našla poti v Skupnost Emanuel. V luči pretekle poti lahko vidim sedanje trpljenje brezposelnosti, kot soudeležbo v trpljenju z mnogimi drugimi, ki jim je še veliko težje. V luči upanja pa vem, da bo Bog iz te preizkušnje naredil veliko dobrega.

V zaupanju v Božjo ljubezen in usmiljenje želim prositi tudi za spoznanje resnice o sebi. Za spoznanje dostojanstva, ki ga imam v Bogu, še prej pa spoznanje lastnih slabosti, ki v preizkušnji pridejo hitro na dan. “Blagor človeku, ki stanovitno prenaša preizkušnjo, kajti ko bo postal preizkušen, bo prejel venec življenja, ki ga je Bog obljubil njim, kateri ga ljubijo. Nihče, ki je preizkušan, naj ne govori: »Bog me skuša.« Boga namreč zlo ne more skušati in sam ne skuša nikogar. Vsakogar skuša njegovo lastno poželenje, ki ga vleče in zavaja.« (Jak 1, 12-14)

Od letošnjega adventa pričakujem novo bližino z Bogom in Marijo. V roke mi je nekako prišla knjiga posvetitev Mariji sv. Ludvika Montfordskega in to ravno na tisti dan, da se bo čas priprave na posvetitev iztekel na sveti večer. Verjamem, da je obdobje negotovosti v katerem sem, veliko božično darilo, ki je, podobno kot jaslice, na zunaj skromno, po vsebini pa neskončno lepo in sveto.

Alma Meglič