Na razpotju

Kje smo, kam gremo in kam bi radi šli? Ni dovolj zgolj delati korake; potrebno je tudi vedeti, kje trenutno smo, kam vodi naša pot in kje je naš cilj, kam bi radi prišli.

Letošnji 46. Nikodemovih večeri nosijo naslov: NA RAZPOTJU ter podnaslov: kam gremo in kam bi radi šli? V poletnih mesecih so nam naši slovenski škofje pripravili posebno knjižico z naslovom Pridite in poglejte, kjer so nas spodbudili k temeljitemu razmisleku o poslanstvu in delu Cerkve na Slovenskem ter hkrati tudi že začrtali določene korake, ki jih bomo skupaj kot občestvo ali vsak sam zase morali narediti.

Domače dogajanje v zvezi z dokumentom in leto vere, ki ga je razglasil papež Benedikt XVI. za vesoljno Cerkev, zelo lepo sovpadata in se med seboj dopolnjujeta. Poživiti naš oseben odnos s Kristusom, kar se izrazi v dejavnem delovanju znotraj Cerkve in v ostalih družbenih strukturah, je ne samo povabilo sedanjega papeža Benedikta, ampak tudi namen dokumenta Pridite in poglejte.

Sliši se dokaj preprosto in enostavno: poglobiti svojo vero na temelju osebnega srečanja s Kristusom. Pa je res tako preprosto? Graditi oseben odnos s Kristusom je naloga vsakega kristjana, vsakega izmed nas, saj je to temelj oz. začetek za vse ostalo. Vedno bolj ugotavljamo, da zgolj tradicija ali (svetopisemsko rečeno) »izročilo starih« v današnjem času ne zadoščata za verodostojno in v vsej polnosti živeto življenje po evangeliju. Vsakodnevne preizkušnje, skušnjave in nasprotovanja so premočna, da bi lahko vztrajali. Že v nas samih se poraja nešteto vprašanj in dvomov, ki nas begajo in vznemirjajo. Temu dodajmo še dogajanje v svetu in vse sodobne miselne in drugačne tokove, ki jim sledimo. Že samo to dvoje bi bilo povsem dovolj za dolga razmišljanja in premlevanja. A vendar moramo tema dvema stvarema dodati še tretji element: Cerkev kot strukturo. Nekateri bodo bo tem začeli zavijati z očmi, drugi zavzdihnili, tretji videli nek ostanek iz pradavnine, ki danes povzroča več težav kot nudi prednosti, mnogi bodo pa ob nekoliko »staromodni« Cerkvi (v narekovajih) čutili oporo in varnost v stalno in vedno hitreje spreminjajočem se svetu. Nemalokrat se izkaže, da nekoliko počasnejše sprejemanje novosti človeka obvaruje mnogih težav, saj vse nove stvari niso nujno tudi dobre.

Kaj torej v delovanju Cerkve spremeniti? Katere so tiste stvari, ki bi jih morali začeti delati drugače, da bi lažje sledili sodobnemu človeku oz. bolje odgovarjali na njegove potrebe? Kateri »okostnjaki« nam neprestano padajo iz omar in zaradi njih pravzaprav ne moremo počistiti vsega prahu, ki nam sili v nos in grlo? V teoriji poznamo in vemo skorajda vse, a praksa se potem pokaže precej drugačna, bolj trda in lahko tudi nasprotna.

Na vsaj nekaj teh vprašanj bi radi odgovorili skozi letošnje Nikodemove večere. Žena samarijanka je po srečanju z Jezusom odložila svoj vrč, pohitela v mesto in pripovedovala ljudem: »Pridite in poglejte človeka, ki mi je povedal vse, kar sem storila. Kaj, če je on Mesija?« Tudi mi odložimo svoje vrče in se pustimo nagovoriti letošnjim gostom, preko katerih nam želi spregovoriti Bog sam.

mag. Klemen Svetelj