ZAKAJ VERUJEM?

Nedavno me je nekdo soočil z vprašanjem: »Zakaj veruješ?« Prav zares – zakaj že? O tem se dolgo sploh nisem spraševala. Živela sem v vasi, kjer sem imela občutek, da so vsi verni, hodila sem v osnovno šolo, kjer se je prav tako zdelo, da smo vsi verni. Sošolke so govorile o verouku in kdaj so na vrsti za branje berila. Prišla je srednja šola – izbrala sem Škofijsko gimnazijo, kjer je bilo bolj ali manj pričakovano, da bodo sošolci in učitelji verni ali pa vsaj nenasprotni veri.

Potem pa so prišla študentska leta, ko sem se prvič v življenju osebno srečala z dvomi, nasprotovanjem veri, včasih z omalovaževanjem, kar sem prej tu in tam zasledila le v medijih. Sedaj pa sem spoznala ljudi, ki dvomijo, ki ne verujejo, ki so bili krščeni, a jih vera ne zanima … In mnogi od njih so bili (in so še) čisto v redu ljudje. Takrat so se v meni začela porajati vprašanja: Zakaj bi pa jaz verovala? Kdo mi pa garantira, da Bog res je? Kaj pa imam od tega?

Vprašanje niti malo ni lahko. Vendar sem hotela najti odgovor – konkreten odgovor. Ne zato, da bi znala drugim našteti razloge za svojo vero. Pač pa predvsem zato, da si sama pridem na jasno, kateri so temelji moje vere. Kaj me prepriča, da je vredno verovati in slediti nauku Jezusa Kristusa. Iskanje odgovora me je sililo oz. spodbujalo, da sem brala knjige, se pogovarjala z različnimi ljudmi, poslušala govore, dokazovala, zakaj se s čim ne strinjam …, skratka veliko razmišljala o resnicah vere in se tako vedno bolj poglabljala v skrivnosti vere. Spomnim se, kako sem nekega dne stopila pred domačo knjižno polico in izbrskala knjigo z naslovom: »Verovati danes«. Prebrala sem argumente za obstoj Boga: da že vsa narava priča o njegovem obstoju – kako bi sicer mogli razložiti nastanek življenja in tolikih raznolikih vrst ter red, ki velja v naravi in mu je celotna narava pokorna. Z odgovorom nisem bila zadovoljna. Hotela sem več, hotela sem osebno izkušnjo. Par let pozneje sem se povzpela na neki hrib in ob pogledu, ki se je z vrha odpiral, obstrmela in se vsa navdušena čudila božji modrosti, ki je vse tako čudovito premislila in ustvarila. Da, takrat sem dozorela, moje srce je bilo takrat dovzetno za to spoznanje.

In tako sem počasi dozorevala za delčke odgovora na to vprašanje. Iskanje odgovora je namreč dolg proces, ki traja leta in leta. Zdi se, kakor da bi bil odgovor zavit v tančico skrivnosti. In prav je tako. Včasih bi radi takoj dobili, kar želimo. Vendar imam sama izkušnjo, da me hitri odgovori drugih niso zadovoljili. Potrebovala sem čas in predvsem lastne izkušnje, da sem sama doumela, kaj so mi želeli povedati.

Danes lahko rečem, da verujem zaradi vsaj treh stvari, ki jih vera prinaša. Prvič: ker slutim, da je v Jezusovem nauku resnica. »In spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila. (Jn 8,32)« Danes mi življenje ponuja številne možnosti, kako naj se v neki situaciji odločim. Včasih sem kar zmedena, ko iščem odločitev, ko bi bila prava in ne samo ugodna. Jezusov nauk mi ponuja jasne smernice. In drugič: vera prinaša mir. ‘Tisti Mir, ki ga svet ne more dati’. V to sem trdno prepričana. To mi potrjuje pogled na številne stare ženice, ki vztrajno hodijo k maši, njihovi obrazi pa so tako spokojno mirni. Imajo nekaj, po čemer hrepeni tudi moje srce.

In tretjič: verujem, ker vem, da sem ljubljena. Tudi kadar nisem popolna. Tudi kadar sem slabotna in se napačno odločim, sem ljubljena. Ne zaradi mene. Pač pa zato, ker je Bog ljubeč in ker je njegova lastnost, da ljubi. In ker vem, da je vedno z mano in pazi name. Kot je bil v začetku letošnjega oktobra, ko sem se s kolesom odpeljala v center. Po celem dnevu aktivnosti in pogovorov sem ponovno sedla na kolo in se odpeljala naravnost proti domu, saj sem bila preveč utrujena, da bi spotoma zavila še v trgovino, kakor je bil moj prvotni plan. Tako sme se vozila in čudila, zakaj moram tokrat toliko več energije vložiti v poganjanje kolesa. Pravega vzroka nisem mogla odkriti. Po pol ure vožnje sem prispela do doma. Skočila sem na tla in hotela kolo postaviti v betonski boks. Dvignila sem prednji del in presenečena obstala. Prednje kolo se namreč ni dvignilo. Ostalo je na tleh, saj je vijak popustil, tako da sem imela na lepem kolo v dveh delih. Samo pomislila sem lahko, kakšno srečo sem imela, da se ni to zgodilo že med potjo. In z občudovanjem sem se ozrla v nebo in se zahvalila za varstvo. Moja cimra mi je pozneje rekla: »Veš, danes godujejo angeli varuhi.«

Takšni drobni dogodki, ki jih doživim sama ali pa mi jih povedo drugi, potrjujejo mojo vero. Le dovolj odprto srce moramo imeti, da takšne dogodke vidimo in se jim lahko čudimo. Jih sprejmemo kot čudeže.

Vsem mladim in manj mladim želim veliko poguma in vztrajnosti pri iskanju odgovora na to  življenjsko vprašanje. »Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo. (Lk 11,10)«

Kristina Krašna