Zakaj verovati?

ZAKAJ VEROVATI… ko znanost daje vsemogoč(n)e odgovore?

Eno najpogostejših vprašanj, ki si ga mladostnik ali študent zastavita v času svojega poklicnega izobraževanja v odnosu do vere je: zakaj sploh verovati, (za)kaj verjeti? Znanost nam vsak dan znova postreže s kakšnim novim odgovorom in dognanjem, zato ni presenetljivo, da je »potreba« po Bogu vedno manjša. Vsaj tako se nam zdi. Razne raziskave[1] nam govorijo, da je najmanjši delež verujočih med moškimi, visoko izobraženimi ter v srednjem življenjskem obdobju, ko v največji meri računamo na lastne sposobnosti, smo zdravi in polni življenja. Zakaj bi torej potrebovali še Boga? Saj človek sam lahko najde odgovore na vsa vprašanja in s tem postaja sam sebi vodnik ter usmerjevalec.

 

KAJ JE DVOM?

 

Dvom je star ravno toliko, kolikor je star človek oz. je med nami prisoten greh. Dvom sam na sebi ni nič slabega in se ga ne smemo ustrašiti. Vsak od nas se občasno znajde v njem. Življenje ni dolgočasno in enakomerno potovanje skozi čas in prostor, ampak je nenehno nastajanje novega in umiranje starega, je nenehno spreminjanje že obstoječega in ustvarjanje novega. Za primerjavo bi lahko vzeli morsko gladino: nikoli ni povsem mirna, enkrat je bolj, drugič manj vzvalovana. Enkrat zelo razburkana in valovita, drugič spokojno tiha in z minimalnimi valovi – vendar nikoli popolnoma mirna. Tudi življenje nas enkrat nosi visoko zgoraj, drugič pa imamo občutek, da nas bo pogoltnilo vase in zasulo z vsem mogočim. Zlasti v ekstremnih trenutkih (torej v evforiji zgoraj ali obupu spodaj) se lahko zgodi, da se nam oglasi dvom. Neko do sedaj sprejeto stališče se nam postavi pod vprašaj; okolica ali življenje samo nas postavi pred vprašanje, ki zamaje našo notranjo trdnost, ki sproži notranje nelagodje in negotovost.

Dvom je torej nekaj povsem naravnega in normalnega, ni se nam ga potrebno bati ali pred njim bežati. Seveda pa ni vseeno, kako bomo na dvom odgovorili, kakšni bodo naši koraki in kje bomo iskali odgovore na vprašanja, ki se nam ob dvomih odpirajo.

 

POZITIVNI IN NEGATIVNI DVOM

 

Ko se nam poraja dvom, imamo za iskanje odgovora dve možnosti: nekomu bo že dvom sam zadosten razlog, da predmet oz. vsebino dvoma zavrže in se niti ne trudi, da bi iskal kakšen bolj oprijemljiv odgovor. Človek je po svoji naravi stvarno bitje in potrebujemo otipljive dokaze, na katere se lahko naš razum opre in mu le-ti služijo kot temelj za nadaljnje korake. Če se torej pojavi dvom in nimamo oprijemljivih argumentov, ki bi ta dvom ovrgli, potem smo v nevarnosti, da se dvom spremeni v zavrženje in osebno kapitulacijo. Temu bi lahko rekli dvom z negativno posledico.

Na drugi strani nas dvom lahko pelje v večjo vnemo ali željo, da bi stvarem prišli do dna in jih globlje raziskali, našli argumente bodisi za ali proti. To pomeni spopasti se z dvomom, ga raziskati, se vanj poglobiti ter na podlagi novih spoznanj in ugotovitev ustvariti novo izhodišče za naš razum. V tem primeru nas je dvom spodbudil k temu, da smo se še bolj poglobili v določeno vprašanje ter s tem ustvarili večjo osebno povezanost s samo vsebino dvoma. Četudi je lahko novo stališče drugačno od starega, lahko tudi povsem drugačno, pa vendar smo ohranili nek oseben odnos do vprašanja, nismo se pred njim zaprli ali ga avtomatično zavrnili. Dvom nam je tako pomagal ubesediti vsebino dvoma, naš odnos do njega in ga preoblikovati v višjo stopnjo, nam pomagal narediti korak naprej.

 

DVOM V BOGA, DVOM V ZNANOST

 

Ker Boga ne moremo neposredno videti (lahko pa ga spoznavamo preko Njegove prisotnosti v stvarstvu, v Svetem Pismu, o raznih osebnih razodetjih…), je dvom o Njegovem obstoju še toliko bolj pričakovan. Obstoj Boga, posmrtno življenje, resničnost Jezusa Kristusa… še veliko drugih vprašanj lahko naštejemo, kjer se nam naše notranje prepričanje zamaje. A če se nam o teh rečeh odpirajo vprašanja in vzbujajo dvomi, to še ne pomeni, da vse to ne obstaja. Od mene je odvisno, ali bom zaradi lastne negotovosti vse to sam pri sebi označil kot praznoverje in lažna uteha ter se vsemu temu odpovedal ali pa bom dvom vzel kot spodbudo in povabilo, da se v ta vprašanja še bolj poglobim in iščem prave odgovore.

Vendar tudi znanosti ne moremo in ne smemo 100% ali slepo verjeti in zaupati (dovolj je pomisliti na to, da tudi znanost nenehno napreduje in tisto, kar se je še včeraj zdelo kot najvišja resnica, danes že ne velja več, saj so nam nova odkritja prinesla tudi nova spoznanja in nova vprašanja). Dvom v znanosti je pravzaprav gonilno sredstvo njenega razvoja: če si ne bi postavljali vprašanj ter s tem iskali odgovore na »zakaj…«, potem bi do znanosti sploh ne prišlo, je ne bi razvili. Tako pa zavedanje, da je velik del še vedno neodkrit, pomaga pri naši radovednosti in želji priti stvarem do dna. Ravno človekova vedoželjnost ali radovednost je dostikrat tisto gonilo, ki se ne zadovolji s površnimi odgovori in lahkimi zaključki. Dvom in radovednost sta si v marsičem podobna oziroma v človeku sprožata podobne procese, le da je pri prvem ozračje lahko negativno, pri drugem pa pozitivno.

 

ODNOS MED VERO IN ZNANOSTJO

 

V Cerkvi je dolga stoletja veljalo mišljenje, da so vse znanosti podvržene teologiji, da so podrejene teologije. Z I. vatikanskim cerkvenim zborom se je na tem področju zgodil pomemben premik: »Cerkev niti malo ni sovražna gojitvi človeške kulture in znanosti… Tudi ne prepoveduje, da bi takšne vede, vsaka na svojem področju, uporabljale svoja lastna načela in svojo lastno metodo«.[2] II. vatikanski cerkveni zbor je avtonomijo zemeljskih stvarnosti še podčrtal ter zapisal: »Metodično raziskovanje na kateremkoli znanstvenem področju, če se vrši na resnično znanstveni način in v skladu s pravili nravnosti, nikdar ne bo v resnici nasprotovalo veri; saj svetne stvarnosti in stvarnosti vere izvirajo iz istega Boga«.[3]

Pokojni papež Janez Pavel II. je ta odnos slikovito predstavil v okrožnici Vera in razum (CD 80), ko je njuno medsebojno razmerje primerjal z dvemi krili, ki omogočata človeškemu duhu, da se dvigne k zrenju resnice.[4] V dokumentu je tudi nakazano, kako kriza razuma (sicer v tem kontekstu mišljen bolj iz filozofskega vidika) ali kriza vere pogubno vplivata drug na drugega.[5]

Znanstveno raziskovanje je torej povsem legitimno in izraža človekovo gospostvo nad stvarstvom (prim. 1 Mz 1,28). Gospodovanje nad stvarstvom se ne sme izražati zgolj kot izkoriščanje, ampak predvsem kot preudarna uporaba in varovanje narave kot dragocenega daru, ki smo ga dobili od Boga. V odnosu do človeka znanost in tehnika po svojem notranjem smislu zahtevata brezpogojno spoštovanje temeljnih kriterijev nravnosti; biti morata v službi človeške osebe, njenih temeljnih pravic, njenega resničnega in celostnega blagra, v skladu z božjo zamislijo in božjo voljo.[6]

 

ZAKAJ TOREJ VEROVATI?

 

Kot smo videli, si znanost, razum in vera niso v medsebojnem nasprotju. Človek v svojem jedru potrebuje »vodilo«, tudi določeno mero negotovosti in nejasnosti, saj to v njem zbuja radovednost in željo po napredovanju, po iskanju smisla. Študij in znanstveno raziskovanje imata veliko moč v naši družbi, ker ugotavljata dejstva in nam lahko postrežeta z empiričnimi dokazi. Vendar vseh stvari preprosto ni mogoče dokazovati ali preverjati. V teh primerih potrebujemo vero. Vera se nadaljuje tam, ker se razum konča. Ne gre za nasprotovanje, ampak za medsebojno dopolnjevanje. Gre za isti odnos, kot je odnos med Bogom in človekom: Boga lahko razumemo ali dojemamo kot grožnjo človeku, kot nekaj, kar nas omejuje, nam jemlje svobodo; lahko pa ga doživljamo kot prijatelja, dopolnjevalca in kot tistega, ki nam pravzaprav omogoča, da smo v vsej polnosti lahko ljudje. Brez »ti« tudi »jaz« ne obstaja. Brez Boga tudi človek izgubi svoje dostojanstvo. Brez vere tudi razum izgubi kompas. Verovati pomeni zaupati razumu, da nas preko vidnih znamenj lahko pripelje do skrivnosti Boga.

 

Pripravil: K.S.

 

VPRAŠANJA ZA POGOVOR:

 

1.      Katere verske oz. duhovne vsebine mi je razumsko najtežje sprejeti? Sem kdaj podvomil v obstoj Boga?

2.      Kako se spopadam z dvomom glede duhovnih tematik? Kje in kako iščem odgovore na takšna vprašanja?

3.      Ali »dovolim« sam sebi, da pri določenih vprašanjih nimam razumskega odgovora, ampak »moram« sprejeti odgovor, ki je duhovne narave?

4.      Imam kakšen primer ali osebno doživetje, ko sem pri študiju prišel do ugotovitev, ki se niso skladala z mojim duhovnim prepričanjem? Kako sem rešil situacijo?

5.      Ob čem, kako poglabljam svoje versko znanje in duhovno prepričanje?

 

 

 

VIRI IN LITERATURA:

–          Katekizem katoliške Cerkve, 2292-2294.

–          Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu (CS), predgovor in 3. poglavje

–          Okrožnica Vera in razum, CD 8074