Zakaj se poročiti?
»Nisem poročena in tudi ne bom, ker mi to nič ne pomeni. Najbolj važno mi je, da se z »mojim« razumeva in ni pomembno ali sva poročena ali ne.« »Poroka meni ne pomeni ničesar. Zame ne predstavlja nobene potrditve ljubezni ali povezanosti partnerjev. Je zgolj potrata časa in denarja. Predvsem slednjega.« Danes so takšna mnenja o poroki pogosta. Tudi če pogledamo dejansko stanje v Sloveniji se število porok vse bolj zmanjšuje, narašča pa število zunajzakonskih skupnosti. Mladi in vsi ostali smo postavljeni pred naslednja izzivalna vprašanja in mnenja: »Zakaj se poročiti, če pa je itak vseeno, kako živiš, važno da si skupaj s tistim, ki ga imaš rad, in da se razumeta? Pa tudi, zakaj se sploh poročiti, če se že vsak drugi ali tretji par loči. Brez veze, potem imaš pa še s tem obveznosti. Najbolje je, da vsak živi, kakor mu paše, in nihče se nima kaj vanj obregati.«
Družbeni nauk Cerkve o zakonu in poroki
Cerkev v svojem nauku že od vsega začetka poudarja pomen zakona in družine za posameznika in družbo.
Že iz besedil na začetku Svetega pisma (prim. 1Mz 1-2), ki pripovedujejo o stvarjenju sveta in človeka, je namreč očitno, da v Božjem načrtu par, moški in ženska, sestavlja prvo obliko občestva oseb. Družbeni nauk Cerkve pravi, da je sam Bog začetnik zakona, ki je sveta zaveza. Poklicanost k ljubezni in v zakon je zapisana v samo naravo moškega in ženske. Zakonu je temelje in posebne zakonitosti globoke skupnosti življenja in ljubezni med zakonci dal Bog. Zato je zakonska ustanova veliko več kot stvar človeškega dogovora ali zakonskih določil države, saj dolguje svojo trdnost božji ureditvi. Zakonska zveza je po svoji naravi naravnana tako na blagor zakoncev kakor na roditev in vzgojo otrok.
Zakon je hkrati ustanova, ki je pomembna za družbo, saj se s spolnimi odnosi zakonca drug drugemu izročita in drug drugega sprejmeta, kar vse izvira iz zakonske ljubezni, pri tem pa sodelujeta z Bogom pri posredovanju novega življenja. Zakonska ljubezen je popoln in ekskluziven dar, zato terja od vsakega zakonca dokončno zavezo, ki jo zaročenca izrazita pri obredu zakramenta poroke z vzajemno (obojestransko) nepreklicno in javno privolitvijo. Takšna zaveza nadalje terja, da naj bodo odnosi med člani družine prežeti tudi z občutkom za pravičnost in zato s spoštovanjem medsebojnih pravic in dolžnosti.
Značilnosti zakonske zveze
Kljub številnim družbenim spremembam, do katerih je prišlo v teku stoletij v različnih kulturah, družbenih strukturah in duhovnih nagnjenjih, imajo vse kulture določen občutek za veličino in dostojanstvo zakonske zaveze, čeprav ni povsod enako jasen. Zato nobena »zemeljska« oblast ne more odpraviti naravne pravice do zakonske zveze ali spremeniti njenega značaja in namena, saj ima zakonska zveza svoje lastne, izvorne in trajne značilnosti.
Te posebne značilnosti zakonske zveze pa so naslednje: popolnost, zaradi katere se zakonca vzajemno izročata drug drugemu z vsemi fizičnimi in psihičnimi prvinami svoje osebe; združitev, ki dela zakonca »eno telo« (prim. 1Mz 2,24); neločljivost in zvestoba, ki terjata od obeh zakoncev vzajemno in popolno darovanje; ter rodovitnost, ki se ji zakonca naravno odpirata.
Narava zakonske ljubezni zahteva trajen zakonski odnos in njegovo neločljivost. Pomanjkanje teh lastnosti škoduje odnosu enovite in celostne ljubezni, ki je lastna zakonski zvezi, povzroča hudo trpljenje otrok in škodljive preobrate v družbi. Zato je pomembno, da trajnost in neločljivost zakonske zveze nista izključno stvar prizadevanja posameznih oseb, ampak mora odgovornost za zaščito in napredovanje družine vezati celotno družbo, prav zaradi njenega življenjsko pomembnega in nepogrešljivega položaja. Potreba, da zakonu dodelimo institucionalni značaj in ga utemeljimo na javnem družbeno in pravno priznanem dejanju, izhaja iz temeljnih zahtev družbene narave.
Pari, ki ohranjajo in razvijajo dobrine trajnosti in neločljivosti, izpolnjujejo zaupano jim nalogo biti v svetu ‘znamenje’. Majhno in dragoceno znamenje, ki je včasih izpostavljeno preizkušnjam, a se vendar zopet obnavlja – znamenje za neomajno zvestobo, s katero Bog v Jezusu Kristusu ljubi vse ljudi in vsakega človeka.
Glede rodovitnosti se mi zdi pomembno izpostaviti, da zakonca, ki si otrok iskreno želita, vendar jih nimata, še vedno sta poročena, značaj neločljivosti zakona in vrednota občestva še vedno traja. Zakonca pa sta spodbujena, da svojo velikodušnost izkazujeta s tem, da posvojita zapuščene otroke ali spolnjujeta druga zahtevna opravila služenja bližnjemu.
Kot že rečeno je vsak človek ustvarjen za ljubezen in brez ljubezni ne more živeti. Pri zakoncih se njuna ljubezen izraža v popolnem daru dveh oseb druga drugi, česar pa ne moremo zožiti zgolj na čustva ali na spolnost. To je današnjemu človeku še posebej težko razumeti, zaradi stanja v družbi, ki vedno bolj teži k relativiziranju in banaliziranju ljubezenskega izkustva in pri spolnosti povzdiguje kratkotrajne vidike življenja, zatemnjuje pa njene temeljne vrednote podaritve drugemu in naravno odpiranje rojstvom. Zato je res nujno potrebno oznanilo in pričevanje, da resnica ljubezni in zakonske spolnosti živi le tam, kjer se do kraja in v celoti uresničuje darovanje človeka drugemu preko edinosti in zvestobe.
Zakrament svetega zakona
Velikokrat lahko slišimo primerjavo med ljubeznijo Kristusa (kot ženina) do Cerkve (svoje neveste). Iz te ljubezni, ki jo je Jezus izpričal s svojo daritvijo na križu, izhaja zakramentalnost zakona. Zakon kot zakrament je zveza enega moškega in ene ženske v ljubezni in daje zakoncema milost, da se ljubita z ljubeznijo, s katero je Kristus ljubil svojo Cerkev. Tako milost zakramenta izpopolni človeško ljubezen zakoncev. V latinski Cerkvi velja načelo, da si ženin in nevesta drug drugemu podelita zakrament zakona, ko pred Cerkvijo izrazita svojo privolitev, medtem ko pa je v vzhodnih liturgijah delivec zakramenta duhovnik ali škof. Zakon torej temelji na svobodni privolitvi zaročencev, da se podarita drug drugemu in z namenom, da živita zvesto in rodovitno ljubezen. Zakonska privolitev se dopolni s tem, ko mož in žena postaneta eno telo, torej ob prvem spolnem odnosu..
Zakrament zakona usposablja krščanske zakonce, da živijo svojo poklicanost v Cerkvi kot laiki in tako odgovorno iščejo božje kraljestvo s tem, da se ukvarjajo s časnimi rečmi in jih urejajo v skladu z božjo voljo. Zakramentalna zveza ustvarja družino, ki ji lahko rečemo tudi domača Cerkev ali Cerkev v malem, saj otroci tu prejmejo prvo oznanilo vere. S tem je za svet, v katerem živi, znamenje edinosti in pričuje o Kristusovem kraljestvu miru. Če si zakonca podelita zakrament zakona, milost v njima deluje, saj ju neprestano očiščuje, utrjuje v obljubi in dviga (povečuje) njuno ljubezen. Krščanska zakonca sta tako drug drugemu v pomoč na poti k svetosti. Zakonska ljubezen, ki izvira iz same Kristusove ljubezni, in si ju zakonca po zakramentu zakona podelita, napravi krščanske zakonce za pričevalce in znamenje nove družbenosti, ki je navdihnjena po evangeliju in velikonočni skrivnosti ter za orodje Kristusove ljubezni v svetu. Zakonci so poklicani, da s svojim življenjem pričujejo o verskem pomenu zakona ter to oznanjajo današnji družbi, ki to vse teže spoznava (še zlasti zaradi sprejemanja pogledov, ki relativizirajo naravni temelj zakonske ustanove).
Stanje v današnji družbi in odgovor Cerkve nanj
Opažamo, da je število razvez v svetu in tudi v Sloveniji zelo visoko. Družbeni nauk Cerkve pravi, da je ravno uvajanje razveze v civilno zakonodajo okrepilo relativistično gledanje na zakonsko zvezo, ki je danes tako prisotno, kar pa se je vse skupaj izkazalo za pravo družbeno rano. Cerkveni nauk vztraja pri svojem nauku, da je ločitev zakona velik greh, saj hočeta zakonca s tem prelomiti pogodbo, s katero sta svobodno privolila, da bosta drug z drugim živela do smrti. Če se ločenca ponovno civilno poročita, sta v položaju, ki nasprotuje božji postavi in od takrat naprej ne moreta prejemati svetega obhajila ali izvrševati nekaterih cerkvenih odgovornosti. V zakramentu pokore jim je mogoče podelitvi odvezo samo tistim, ki so se pokesali in obvezali živeti povsem zdržno.
Vseeno pa Cerkev ne prepušča samim sebi tistih, ki so se po ločitvi zopet poročili. Zanje moli, jih opogumlja v težavah duhovnega reda, s katerimi se srečujejo, in jih podpira v veri in upanju. Če so krščeni, lahko in celo morajo biti povezani s cerkvenim življenjem: deležni so spodbud, naj poslušajo božjo besedo, obiskujejo mašno daritev, vztrajajo v molitvi, množijo dela ljubezni in podpirajo prizadevanja skupnosti za pravičnost in mir, da vzgajajo otroke v veri, krepijo duha in dela pokore ter se tako iz dneva v dan priporočajo božji milosti.
Druga realnost današnje družbe pa so zunajzakonske skupnosti, katerih število se prav tako veča. Družbeni nauk Cerkve pravi zanje, da so utemeljene na lažnem, nepravem pojmovanju posameznikove svobodne izbire in na čisto zasebnem in osebnem uveljavljanju zakona in družine. Po nauku Cerkve zakon ni zgolj preprost dogovor o sožitju, ampak je razmerje z izjemno družbeno razsežnostjo do vseh drugih članov družbe, predvsem zaradi družine, ki je prva odgovorna za celovito rast vsake osebe v njej in za njeno ugodno vključevanje v družbeno življenje.
Cerkev s svojim naukom opozarja na možno posledico, ki pa se je v Sloveniji že zgodila. Pravi namreč, da se zakonsko izenačenje družin in zunajzakonskih skupnosti lahko spremeni v razvrednotenje vzorca družine, ki pa je ni mogoče uresničiti na začasnem razmerju med osebama, marveč le na zvezi, ki izhaja iz zakona ali pogodbe med enim moškim in eno žensko, utemeljenega na vzajemni in svobodni izbiri, ki vključuje polno zakonsko skupnost, naravnano na rojevanje otrok.
Pripravila: A.M.
Razmisli:
Kakšen je moj pogled na poroko?
Kaj mi pomeni poroka?
Se želim poročiti? Poišči res prave razloge v sebi.
Kako gledam na nauk Cerkve glede poroke?
S čim se strinjam? Kaj me moti?
Viri
Kompendij družbenega nauka Cerkve (členi 209-254)
Katekizem katoliške Cerkve (členi 1601-1666; 2331-2400)
Dodatno branje
West C. Teologija telesa za začetnike
West C. Dobra novica o spolnosti in zakonu
Chapman, G. 5 jezikov ljubezni
50 vprašanj o življenju in ljubezni
Katekizem katoliške Cerkve: o zakramentu svetega zakona govorijo členi od 1601 do 1666, o šesti božji zapovedi pa členi od 2331 do 2400
Priročnik za zaljubljene