ČAS ŽETVE
»Ne naveličajmo se, ko delamo dobro; kajti če se ne utrudimo, bomo ob svojem času želi.«
/Gal 6,9/
Mesec junij s svojim izpitnim obdobjem je v resnici že po svoji naravi tak mesec žetve. (Tudi vsakoletni odkup pšenice se prične konec junija, začetek julija, tako da je žetev včasih celo nemetaforična … kaj vse ve Google).
Toda tukaj bomo o žetvi na kratko razmišljali vendarle metaforično. In ker so študentje v teh dneh globoko zakopani v knjige in utopljeni v včasih stresnem in napornem ritmu izpitov, je morda res primerno, da o žetvi razmišlja nekdo, ki je pridelke v podobi neke diplome ravno že spravil pod streho. A čeprav je diploma velik in pomemben dosežek in je človek brez dvoma po njej vesel, ne morem uiti misli, da kljub vsemu vendarle še vedno sejem. Lepo je videti konkretne sadove dela, se mi pa zdi, da je še bolj koristno, če se zavedamo, da delo nikoli zares ni končano.
To pa je misel, ki more človeka resnično prestrašiti. Nikoli zares končati. Pavel nas vabi, naj se ne naveličamo. Nikoli. Kljub temu, da delamo dobro in bi lahko nekako želeli »oddelali do konca«, da bi mogli potem počivati. Toda logika nebeškega kraljestva očitno ni taka. Nimamo svojih osemurnih delovnikov, po katerih pride čas »za nas«. Ves čas je čas za nas. In Pavel tudi obljublja, da bomo želi, če se ne utrudimo. Če vztrajamo. Če vztrajamo, ko je težko, če vztrajamo ob porazih, če vztrajamo, ko nas odnaša v tisoče in tisoče drugih novih in bolj mamljivih stvari. … Če vztrajamo v dobrem.
In potem pred nami stoji samo še vprašanje, kaj je dobro. Seveda povsem lahko in preprosto vprašanje … Kljub namenjenemu sarkazmu, je treba biti iskren in reči, da marsikdaj mnogo bolje in bolj jasno vemo, kaj je dobro, kot pa si dovolimo priznati si. A o tem ne bi izgubljal preveč besed – omenil bi le en primer, le nekaj, kar se mi zdi »dobro« in nam nekaj o tem sporoča tudi mesec junij.
Ob koncu meseca junija praznujemo dan državnosti. In ravno dovolj sem star, da se bežno spominjam dogodkov, ki so se odvijali konec junija leta 1991. Ob razmišljanju o teh dogodkih v meni verjetno najbolj uspeva domoljubje. In s tem v resnici mislim tisti pravi izvirni pomen besede, kajti zares čutim ljubezen do domovine. In kot se trudimo v svojih lastnih življenjih in sejemo semena na poljih lastne rasti, na poljih medosebnih odnosov in poljih naših osebnih prihodnosti, sejemo, oz. bi morali sejati tudi na skupnih poljih, ki jih delimo, ki jih obdelujemo v skupnosti, v občestvu. In eno teh občestev bi morala biti in postajati tudi država. Dobrih dvajset let nazaj smo poželi lastno državnost.
In zavedati bi se morali iz česa vsega je zrasla. Iz koliko ljubezni in kolikih žrtev. Morda bi jo znali potem bolje ceniti. Ljudje so za Slovenijo dejansko dali svoja življenja. Ne poznam jih osebno in ne poznam njihovih prepričanj in njihove ljubezni do domovine. A ponosen sem nanje in jim neizmerno hvaležen. Včasih se vprašam, kako se bi jim moglo zdeti, če bi videli, za kaj so dali svoje življenje. Pa pri tem sploh ne mislim politike in makroekonomske slike gospodarstva. Pomislim pa na to, kako (ne)uvidevni znamo biti v prometu, kako (ne)prijazno se obnašamo do prodajalk v trgovskih centrih (in kako se one obnašajo druga do druge) in pomislim na vse obraze, ki jih v gneči srečujem po ulici. Ob tem, da imam srečo in sem v resnici blagoslovljen z ljudmi s katerimi moremo gojiti uvidevnost in pozornost, prijaznost in ljubeznivost ter resnično prijateljstvo, se sprašujem, kam vse to izginja v tem največjem slovenskem občestvu – v naši državi, v naši domovini.
Mislim, da smo bili v zakloniščih in po cestah polnih barikad resnično prijazni drug z drugim. Tak je moj spomin na tiste dni, ko smo se borili za domovino. Za skupno domovino – za našo Slovenijo. Ne vem več, kako zelo jo v resnici doživljamo kot »našo«. Bojim se, da se le še redkokdo spominja dogodkov izpred dveh desetletij. In zato se za vsak državni praznik znova odločim, da jih jaz ne bom pozabil. Da ne bom pozabil tudi vseh tistih, ki so žrtvovali največ. In odločim se, da se ne bom utrudil, ko delam dobro. Ne bom se utrudil po ulici hoditi nasmejan s prijaznim pogledom za neznanca. Ne bom se utrudil vedno dajati prednost sočloveku pred službo, faksom, šolo, nogometno tekmo, novo igračo (za otroke ali odrasle). Ne bom se utrudil vseh vaj v potrpežljivosti sam s seboj in z drugimi. Ne bom se naveličal ljubiti. Njega, sebe in drugih. In svoje domovine.
In svojo ljubezen bom sejal in se jo trudil sejati po vseh poljih, ki jih bom prejel v (so)upravljanje. In skušal se bom zavedati, da tukaj na tem svetu končne žetve verjetno nikoli ne bom dočakal. V srcu bom nosil Pavlovo obljubo. In ko se izpolni, bom, upam da, kaj malega pokramljal prav s Pavlom in se mu zahvalil z vse besede upanja in tolažbe – Njemu, ki bo obljubo izpolnil, pa bom v večni hvaležnosti prepeval slavo. (Tak je vsaj plan zdaj po diplomi J …)
Marko Weilguny,
prvič kot: univ dipl. fil. in soc. kul.
(Ja, lahko bi bilo krajše … ampak potem bi morali najti nekoga, ki ni naredil diplome iz filozofije … J ).