Človek in delo
V spomin na krvave spopade z delavci leta 1886 v Združenih državah Amerike 1. maja zagorijo številni kresovi. To je praznik dela in delavske solidarnosti, ki ima kljub velikim padcem socialističnih sistemov še danes posebno manifestno in ideološko noto. Delo ima velik pomen, saj na poseben način zaznamuje človekovo življenje in bivanje. Ker človek večino aktivnega časa dela, se zastavlja vprašanje, ali je smisel dela »biti« ali »imeti«? Poleg tega se mesec maj povezuje z mladostjo in prebujanjem, vendar je za mlade, ki vstopajo na trg dela in si ustvarjajo lastno življenje, le-to vse prej kot lahko. Zato je pomembno vprašanje, kakšen odnos imajo mladi in izobraženi do dela in sveta okoli sebe, ki je prežeto s preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo?
Ideološki paradoksi
Človek se je z nastajanjem sodobnega sveta ob koncu 18. stoletja ujel v ideji liberalizma in socializma, ki sta na svoj način hoteli odrešiti človeka s pravično brezrazredno družbo. Liberalizmu ni uspelo ustvariti širšega premožnega srednjega sloja, kvečjemu se je iz njega rodil konflikt med kapitalom in proletariatom. Liberalizem je pretirano poudarjal človekovo svobodo in individualnost na račun skupnega dobrega, medtem ko je socializem že v temelju popolnoma razosebil človeka, saj je iskal družbeni smisel v razlaganju produkcijskih razmerij. Obe ideji sicer težita k ustvarjanju pravične družbe, vendar temeljita na materialnih družbenih osnovah, kar zapostavlja duhovno dimenzijo človeka, ki je bistvena.
Legitimnost ideje socializma seže le do skrbi za delavsko vprašanje in socialne pravice, sicer je njen prispevek k zgodovini človeštva v totalitarni preobleki z očitnim kratenjem temeljnih človekovih pravic in svoboščin klavrn. Industrijska revolucija je ustvarila novodobno vprašanje bogastva in revščine v družbi, ki je zelo aktualno tudi v sedanjem času, katerega zaznamuje svetovna kriza v vseh svojih aspektih (moralni, ekološki, ekonomski, socialni, finančni itd.). Vedno bolj spoznavamo, da je post-industrijska doba hkrati gibalo in zaviralec napredka. Ponovno imamo pred očmi ti. Črni petek, ko se je leta 1929 zlomila newyorška borza in naznanila prvo veliko krizo nebrzdanega kapitalizma »laissez fair«. Novejša zgodovina je prinesla različne koncepte pravičnosti od Hobbesove družbene pogodbe, različnih »pravičnih« marksističnih in anarhističnih odmiranj države, do sodobnih demokracij 21. stoletja. Vendar v svetu ni absolutne pravičnosti, saj smo priča ti. dogovorni oz. konsenzualni pravičnosti, ki jo različne družbene skupine in posamezniki občutijo drugače. Še posebej ranljivi so danes mladi, ki se težko osamosvojijo, zato je tveganje za apatičnost, relativizem in ekstremizem toliko večje.
Praznik (ne)dela
Za majske praznike oživijo različne parole (npr. »delu čast in oblast«, »delo osvobaja«) in simboli (npr. srp in kladivo). Takšne parole simbolizirajo totalitarne sisteme, napis »delo osvobaja« je namreč »opogumljal« ljudi v koncentracijskih taboriščih, da so za dosego »duhovne svobode« delali do onemoglosti, brez pravega počitka. Socializem ni rešil delavskega vprašanja industrijske dobe, saj je imelo delo še naprej oblast nad človekom. Težava brezglavega dela je v tem, da se ne ve, komu ali čemu je delo posvečeno. Navidezno je šlo za to, da je delo posvečeno samemu sebi, kar razvrednoti človeka. V resnici gre v komunizmu za nezavedno – ideologijo, ki je s pomočjo fizičnega in psihičnega terorja uspela uveljaviti leninistični makiavelizem (cilj opravičuje sredstva) v partijski preobleki, čigar končni cilj je družbena revolucija.
To pa ni v skladu s predpostavko, da je človek duhovno in telesno bitje, ki nosi tako duhovne kot materialne potrebe. 1. maj, ko ljudje ne delajo, lahko povežemo s praznikom nedelje, ki je Gospodov dan in čas počitka. Namreč Bog je sedmi dan stvarjenja počival od svojega dela, ki ga je naredil. Na ta dan naj človek počiva in praznuje sadove svojega ustvarjalnega dela, kar mu je zagotovil že Bog in naznanja duhovno uresničitev človeka, ki je možna le ob ustreznem razmerju med delom in počitkom. To je tudi čas razmisleka in romanj. Slednja so značilna za različna verstva sveta. Judi so tako 40 let romali po puščavi v obljubljeno deželo. Puščavo lahko razumemo kot odmik od materialnega vsakdana in kraj posebne božje bližine. Prav poseben pomen imajo romarska središča v katoliškem svetu, vključno z našo deželo, ki je posejana s številnimi romarskimi kraji, kamor romajo vse generacije.
Skušnjava je, če delo človeka neprimerno determinira in s tem ignorira lastno duhovnost in skupno dobro okoli sebe. Čeprav ločimo delo (službo) od počitnic, je potrebno na delo gledati širše, saj je delo vse kar človek dela. Vsakršna človeška dejavnosti mora stremeti k ustvarjalnosti in moralnemu napredku ter se odzivati na potrebe oz. probleme v skupnosti (brezposelnost, revščina, lakota, asocialnost, bolezni, krivice, stiske, nasilje itd.). Papež Benedikt XVI. v okrožnici »Ljubezen v resnici« (lat. Caritas in veritate) spodbuja, da naj človeško delo na zemlji navdihuje ljubezen in tako gradi vesoljno božje mesto. In ravno mladi so lahko največji nosilci tega upanja, saj imajo na poseben način odprta svoja srca za Boga in bližnje.
Bogu v čast in slavo
S tem zadenemo ob pojem božje pravičnosti. Človek še nekako lahko dojame krivice v družbi, s katerimi je človeku odvzeto dostojanstvo, vendar je pred večnostjo nemogoče povsem dojeti božjo pravičnost. Pravičnost tako ne gre razumeti po neki uravnilovki in všečnosti. Ključno je, da se mora človek pri svojem delu in različnih dejavnosti z ljubeznijo darovati bližnjim, kot se je Kristus daroval na križu. Človek je ustvarjen po božji podobi in ima vso zemljo v upravljanju: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« (1Mz 1,28). To zahteva odgovornost, ki se začne že v naši mladosti. Tudi ni vere brez del in obratno. Na to nas po menihu sv. Benediktu (zavetniku Evrope) spominja benediktinsko vodilo »moli in delaj« (lat. ora et labora), ki je zgradilo staro celino po padcu rimskega imperija. Človeško delo je zaradi človeka in ne človek zaradi dela. Drugi pomemben zgled je sv. Frančišek assiški, ki je zaslišal klic »pojdi in popravi mojo cerkev«. Najprej je mislil, da mora fizično popraviti podrto cerkev sv. Damjana, vendar je šlo precej več kot za fizično delo – za duhovno prenovo cerkve, ki danes potrebuje mlade bolj kot kdaj koli prej.
Povabljeni smo, še posebej mladi, da z ljubeznijo popravljamo cerkveno občestvo in družbo v kateri živimo. Nekateri so, kot sv. Frančišek, vse svoje življenje in delo posvetili uboštvu in Bogu ter dejansko prosili za vsakdanji kruh. V molitvi Oče naš prosimo Gospoda »daj nam danes naš vsakdanji kruh«, s čimer na eni strani prosimo Boga, da bi dobrine, ki jih ustvarimo ljudje z delom, delili v občestvu ter da se na drugi strani zavedamo, da teh ne bi bilo, če ne bi pogojev zanje ustvaril Vsemogočni. Naj nas pri tem spodbujajo tudi priprošnje sv. Jožefa delavca, zavetnika Cerkve in dela.
Gregor Greif