»Mislimo drug na drugega, tako da se spodbujajmo k ljubezni in dobrim delom.«

Dragi bratje in sestre, postni čas nam ponovno daje možnost, da razmišljamo o srcu krščanskega življenja: ljubezni do bližnjega. To je res primeren čas, da s pomočjo Božje besede in zakramentov prenovimo pot naše osebne in občestvene vere. To pot zaznamujejo molitev in medsebojno podarjanje, tišina in post v pričakovanju, da bomo doživeli velikonočno veselje.

Prvi element je poziv, da naj »mislimo«. Na tem mestu je uporabljen grški glagol katanoein, ki lahko pomeni dobro opazovati, biti pozoren, zavestno gledati, prepoznati okoliščine.

Velika zapoved ljubezni do bližnjega zahteva in nas priganja, da se zavedamo svoje odgovornosti do tistih, ki so, kot jaz, ustvarjena bitja in Božji otroci: Dejstvo, da smo kot ljudje in pogosto tudi v veri bratje in sestre, nas mora spodbuditi, da v sočloveku prepoznamo pravi alter ego, ki ga Gospod neskončno ljubi. Če bomo gojili ta bratski pogled, bodo solidarnost, pravičnost, a tudi usmiljenje in sočutje povsem naravno privreli iz našega srca.

Pozornost do drugega pomeni, da njemu ali njim želimo dobro v vseh pogledih: telesnem, moralnem in duhovnem. Zdi se, da je današnja kultura izgubila smisel za dobro in slabo. Obenem pa moramo poudariti, da dobro obstaja in zmaguje, saj je Bog »dober in dela dobro« (prim. Ps 119,68). Dobro je tisto, kar prebuja, podpira in spodbuja življenje, bratstvo in skupnost. Odgovornost do drugega torej pomeni, da želimo in se trudimo za dobro drugega, z željo, da bi se tudi on odprl za logiko dobrega; skrbeti za brate in sestre pomeni, da odpremo oči za njihove potrebe.

To, da »mislimo« na brate in sestre, vključuje tudi skrb za njihovo duhovno dobro. Ob tem pa želim opozoriti na nek vidik krščanskega življenja, za katerega menim, da je prešel v pozabo: bratski opomin z mislijo na večno zveličanje. Dandanes smo na splošno zelo občutljivi za vprašanja nege in dobrodelnosti za telesno in materialno dobrobit soljudi, duhovne odgovornosti do bratov in sester pa se skoraj nikoli ne omenja. Drugače je bilo v prvi Cerkvi in je še danes v skupnostih, ki so zares dozorele v veri. V njih se ne zavzemajo samo za telesno zdravje bratov in sester, temveč s pogledom na njihov zadnji cilj tudi za dobro njihove duše.

To je torej pomembno delo, da pomagamo drugim in pustimo, da drugi nam pomagajo do iskrenega spoznanja samega sebe, da lahko popravimo svoje življenje in pravičneje hodimo po Gospodovi poti. Vedno je potreben pogled, ki ljubi in popravlja, ki spozna in prizna, ki razločuje in odpušča (prim. Lk 22,61), kot je to pri vsakem od nas storil in še dela Bog.

Današnja družba lahko ogluši tako za telesno trpljenje kot tudi za duhovne in moralne potrebe življenja. To se med kristjani ne sme zgoditi! Apostol Pavel nas spodbuja, da si prizadevamo za to, »kar je v prid miru in medsebojnemu izgrajevanju« (prim. Rim 14,19), da bi bližnjemu pomagali »v njegovo dobro in njegovo izgraditev« (Rim 15,2), ne da bi iskali svojo korist, ampak to, »kar je koristno za mnoge, da bi se rešili« (1 Kor 10,33). Tega medsebojnega svarjenja in opominjanja v duhu ponižnosti in ljubezni do bližnjega ne sme primanjkovati v življenju krščanske skupnosti.

Sveti Pavel opozarja, da naj bi vsi udje »enako skrbeli drug za drugega« (1 Kor 12,25), saj smo eno samo telo. Ljubezen do naših bratov in sester, ki se kaže tudi v dajanju miloščine – ta je poleg molitve in posta značilna dejavnost v postnem času – temelji na tej vzajemni pripadnosti. Tudi skozi konkretno skrb za najbolj uboge, lahko vsak kristjan izrazi svojo udeležbo pri enem telesu, ki je Cerkev.

V svetu, ki od kristjanov terja prenovljeno pričevanje ljubezni in zvestobe Gospodu, naj vsi začutijo, da se morajo nujno truditi za medsebojno tekmovanje v ljubezni, služenju in dobrih delih (prim. Heb 6,10). Ta klic dobiva poseben poudarek v svetem času priprave na veliko noč.

Povzeto po Benediktu XVI. (Poslanica za postni čas 2012)