2. večer DRG: bratje kapucini

Tokratni večer DRG se je odvijal v rjavih tonih in skozi karizmo svetega Frančiška Asiškega. Prepevali smo skupaj z brati kapucini. Skozi večer smo prejemali drobne, spodbudne misli za advent in božič in če si dobro prisluhnil, si lahko tudi na hitro pokukal v delovanje in dinamiko njihove skupnosti.

A nismo zgolj prepevali. V svoji preprostosti so dvignili naše duše, da smo skupaj z njimi in pesmijo lahko slavili Boga. Še tako poznane pesmi, katere smo že zdavnaj označili za stokrat prepete, če ne že »zlajnane«, so zazvenele, kot da jih komaj dobro poznaš: Naj te pozdravim, Res je prijetno, O, Gospod, studenec vse dobrote, Ti edina sestra Klara… Res, ko zapoje tisti, ki je pisal, besedilo zazveni in melodija dobi pomen.

Peli pa niso le z glasovi, ampak je marsikatera svobodna gesta rok in telesa izražala, kar pesem ni več zmogla.

Ob zaključku so nam postregli s pesmijo na račun anekdote o stari veličastni kapucinski bradi. Izvrstno, ni kaj.

Ko smo za konec peli pesem: »Gospod naj ti da svoj blagoslov«, vem, da je iz vsaga brata vela želja, da nas On blagoslovi. Po današnjem večeru jih imam za brate, ki so resnično zaljubljeni v Boga. In zopet je bil to večer, od katerega odhajaš … drugačen.

Ana Vidic